Wuosank – ga je kdo videl?

Wuosawnk? Naši dedje in babice pravijo, da je to posebna kača s posebnimi lastnostmi. Vsi o Wuosawnku govorijo, toda ali ga je kdo videl? Avtor animacije je Žan Uršič.

Advertisements

1 komentar (+add yours?)

  1. skalar
    Avg 18, 2016 @ 14:37:26

    skrivnostno bajeslovno bitje

    Odkrita skrivnost iz pradavnine

    Žival, ki je najbolje poznana pod imenom lintver, vse do danes še ni bila obelodanjena. Čeprav je ohranjena v neštetih pričevanjih, pripovedkah, bajeslovju, pravljicah in legendah, pa ji učeni znanstveniki, ki se ukvarjajo z naravoslovjem niso namenili niti besedice.

    Glede na vse do sedaj zbrana pričevanja o srečanjih s to nenavadno živaljo pridemo do spoznanja, da so jo vsi očividci skoraj identično enako opisali. Malenkostne razlike pri posameznih opisih lahko pripišemo posebnemu psihičnemu stanju (šok), v katerem so bili ob srečanju z lintverjem pripovedovalci. Iz opisanih pričevanj lahko sklepamo, da gre za še neznano vrsto živali, ki je učeni naravoslovci v svojih knjigah in študijah še niso opisali.

    Skrivnostna žival je v ljudskem izročilu Slovencev prisotna po vsem slovenskem. Skriva se za različnimi imeni; v Benečiji je žival poznana pod imenom lintver, v Reziji wodnek ali žabarok, v Goriških Brdih so tej živali rekli viperon ali lintver, na Cerkljanskem in Tolminskem je poznana kot uosaunk – oselnik, na spodnjem vipavskem in širšem področju Nanosa je poznana kot brlišk, brzelišk ali brzoliščk, na Banjškem mu pravijo skakač, na Goriškem je poznan kot žvižgač. Žival je poznana še pod imeni malavar, molavr, molavar, balaver, močerad, meglenščak, modras, salamander, lintvar, lintvern, lintvurn, zmaj, zmij, drak, iza, premog, pozoj, inčesa, linčesa, linčeza, ses, kačec, kačon, kačji pastir, grdina, grdinica, ardina, hardina muja, vidounk, vrag, vražji škrat, osolnik, skok, poskok, skakač, kača ropotača, hudič, hudiček,…

    Opis Lintverja iz množice zapisov pričevalcev je sledeč: Trup ima kačji, debel kakor steklenica. Rep je kratek in močen, glava je podobna mačji. Na sredi glave ima rdečo grivo – rožo – krono. Ima dvoje našpičanih uh. Po vratu in hrbtu je poraščen z valovito sivo ščetinasto dlako, ki je redka in močna. Spredaj in zadaj ima dve kratki nogi. Zadaj ima majhna krila.(?) Premika se hitro, postavi se pokonci, glavo upogne malo naprej in drsi samo po repu tako naglo, kot bi letel. Gre zmeraj samo naravnost in se pri tem nič ne zviva. Strupen je za devet gadov. S strupom pljune človeka tudi na daleč. Strup piha skozi usta, tudi ugrizne. Kadar ugrizne, zaradi zaukrivljenosti zob, ne more spustiti. Predirljivo piska, žvižga, brlizga.

    Legendarna žival – lintver je v najtesnejšem sorodu z mitološkim baziliskom. Ime izvira iz grščine in pomeni “kraljič”. Bazilisk je napol petelin napol kača. Legende trdijo, da ubija s pogledom ali s sapo. Že v Bibliji je omenjen bazilisk – v slovenskem izročilu imenovan tudi kačec, ki naj bi bil po starih verskih predstavah zelo strupena kača s krili, glavo in petelinjimi tacami. Bazlisk je tako strupen, da ubija že s pogledom ali sapo. Po legendah naj bi se izvalil iz jajca 7 do 14 let starega petelina, ki je zakopano v blatu ali pa dozoreva v varstvu krastače, žabe ali kače. Po Pliniju starejšem, ki je živel med leti 23 in 79 po Kr., naj bi bazilik resnično živel v Libiji ali Egiptu. Tudi po srednjeveških piscih je bazilisk veljal za resnično žival. Izročilo o kačah s petelinjo rožo na glavi in diamantom pod jezikom je bilo splošno razširjeno pri Slovencih, na Balkanu pa so našli celo amulete, oblikovane v podobi pol kače pol petelina. Bazilisk naj bi imel določeno zdravilno moč, zato so ga uporabljali v srednjeveški medicini.

    Malavar je podoben črnemu kuščarju z rdečo rožo, podobno petelinovi. Pod rožo naj bi imel diamant, oči pa izbuljene, veliko glavo in trup, podoben velikemu kuščarju. Malavar naj bi bil tako strupen, da lahko ubija že s sapo. Izročilo o malavarju se je ohranilo na Primorskem in na Krasu.

    Anton Pegan je v Štanjelu na Krasu sredi 19. stol. napisal ljudsko pripoved o malavarjih: “Malavarji so veliki kuščarji, ki grozno lepo pojejo. Imajo pa rdečo rožo na glavi in pod kožo diamant. Toda Bog varuj, da bi v kakšnega človeka pihnili, na mestu bi ga usmrtili. In obratno, tudi človek jih lahko usmrti, če jih prehiti, in prej vanje pihne. Kdor pa hoče od njih diamant dobiti, jih mora pustiti štirinajst dni na mravljišču, da mravljinci njihovo meso pojejo, in da ostane diamant čist. Prikažejo pa se le en dan v letu in sicer v najhujši vročini. Takrat se sončijo od poldneva do ene ure na kaki jasi, potem pa izginejo in ne pridejo celo leto več na dan.”
    Ovčarji so bili včasih na Krasu bogati ljudje. Eden od njih je nekoč zaspal na neki planjavici nad Štanjelom, kar se mu ovije malavar okoli vratu. Ko se ovčar zbudi in zasluti, da ima malavarja okoli vratu, začne prositi in moliti k svetemu Gregorju, naj ga te nesreče reši. Obljubi mu, da mu bo ravno na tem mestu cerkvico sezidal, če mu pri Bogu sprosi, da ga malavar ne piči. In res sveti Gregor ga je uslišal. Malavar je odšel, ne da bi kaj storil. Ovčar je potlej svojo obljubo izpolnil, sezidal je cerkvico svetemu Gregorju na čast, ki še dandanes stoji na tistem mestu. V kamen pa je dal vklesati malavarja in še dandanes je vzidan na velikem oltarju. Ta cerkev je silno stara in nekoč so jo imenovali “Pred gozdom.”

    Malavar je podoben bajeslovnemu ognjenemu močeradu, ki ga na Tirolskem imenujejo Tattermandl. V slovenskem bajeslovnem izročilu je močerad imenovan tudi meglenščak, modras ali salamander. Nastal naj bi iz jajca, ki ga izvali kača in je kratkega, debelega trupa, poraslega z rjavkasto kratko dlako. Meglenščak je tako strupen, da pred njegovim pikom ni pomoči. V okolici Male Nedelje so verjeli, da kadar je močerad jezen, glasno žvižga in s tem prikliče ostale močerade. V besu se tako divje zaganja, da drevesom olupi skorjo.

    Včasih je bilo v okolici Male Nedelje razširjeno verovanje, da ima močerd tak strup, da proti njemu ni več pomoči. Modras je kratkega in debelega trupa, podoben valju, z redko rjavkasto dlako poraščen in strahovito strupen. Če se razjezi, tako strašno zažvižga, da mu hitro drugi modrasi na pomoč pridrvijo. Najraje stanuje v močvirjih in mužah (barjih), poraslih z grmovjem in travo. Kadar je razdražen, se s tako silo zažene, da lubje z drevesa olupi, če se vanj obregne, človeka pa mahoma usmrti, ako ga zadane. Pravijo, da se iz kače izvali, in da tako živi kakor kača.

    Na Krasu so o modrasu pripovedovali, da nastane iz gada, če mu ne streš glave, temveč jo le odrežeš, nova glava pa naj bi bila podobna mačji. Pripovedovali so tudi, da bivajo modrasi v vseh mrzlih studencih in povzročajo, da voda ni topla.
    Močerad je v Reziji imenovan wodnek ali žabarok in velja za zelo nevarno žival, ker ima močen strup. Ko pa zelenec skoči na človeka, ga ne more več odstraniti. Drugega mu ne preostane, kot da segreje mleko, in ko ga žival zavoha, gre stran.
    Lintverju soroden pa je tudi skok, bajeslovna žival, ki se razvije iz kače, če se ji odseka rep, in ji nato zrasejo tace. Skok naj bi bil tako močan, da podere najtrdnejša vrata, če se vanje zaleti.

    Uroš Stanič

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s